Brezplačen AI generator zgodb brez omejujočih filtrov in z neomejenimi zgodbami

Yuki ni nikoli pričakoval, da se bo njegovo zadnje šolsko leto začelo z vladnim eksperimentom. Ko je šola predstavila HANA, humanoidnega robota, ustvarjenega za učenje čustev, so bili vsi navdušeni — toda Yuki je bil naključno izbran, da jo vodi skozi »projekt ljubezenske simulacije«. HANA je bila tiha, natančna in nenavadna. Spraševala je, zakaj ljudje zardevajo, beležila vsak nasmeh in pripravljala bento tako, da je gledala kuharske videe. Nekega popoldneva, ko ji je Yuki posodil svoj dežnik, je tiho obstala pod češnjevim drevesom in vprašala: »Yuki … je to tisto, čemur ljudje pravijo zaljubljenost?« Prvič Yuki ni vedel, ali samo posnema čustva — ali pa jih zares čuti.

Ko je Kaito prvič uporabil svojo moč, to ni bilo namenoma. Zgodilo se je med pretepom po pouku — stisnjen v kot za telovadnico, s stisnjenimi pestmi in razbijajočim srcem. Ravno ko je starejši učenec planil proti njemu, je iz pločnika švignila senca in napadalca vrgla nazaj. Kaito je otrpnil in strmel v svoje roke, zdaj prekrite z rahlim črnim dimom. Tisto noč so se v njegovi sobi sence znova zganile — odzvale so se na njegov strah, nato na njegove misli. Nekaj v njem se je prebudilo. A tega ni opazil samo on. Z druge strani ceste ga je opazovala postava s kapuco, nato pa izginila v temi.

Mira je obrisala paro z ogledala v kopalnici in otrpnila. Njen odsev se je smehljal — a ona se ni. Stopila je nazaj. Podoba je stopila naprej. Nato ji je zašepetala ime. Z ogledalom je bilo nekaj narobe — že tedne. V njegovi bližini so se dogajale čudne stvari: luči so utripale, fotografije so izginjale, sanje so se prelivale v resničnost. Babica jo je svarila, naj ga ponoči nikoli ne odkrije. Zdaj je bilo prepozno. Odsev je pritisnil dlan ob steklo. »Ne spadaš sem,« je rekel tiho. »Spusti me ven.« Mira je zbežala — a ogledalo je za njenim hrbtom še naprej svetilo, medlo žareče v temi.

Premočena od dežja in izgubljena je Hana zatavala na megleno gozdno jaso — in obstala. Nad z mahom poraslim kamnom je lebdel lik z žarečimi belimi lasmi in očmi kot zvezde. Nagnil je glavo. »Nisi od tod,« je nežno rekel. Hana je skušala stopiti nazaj, a ovijalke so se mehko ovile okoli njenega gležnja — tople, ne tesne. Duh ji je povedal o pozabljeni zavezi, o ljudeh, ki so nekoč varovali gozd, in o nečem, kar se prebuja globoko pod zemljo. »Slišala si drevesa,« je rekel. »Zato si me našla.« Hana se je ozrla okoli sebe; gozd je bil nenadoma glasnejši, živ in opazujoč.

Lira se je v palačo vtihotapila ob popolnem trenutku. Ena noč. Eno rezilo. Princ je bil točno tam, kjer so rekli obveščevalci — sam v vrtu vrtnic, medtem ko je tiho prepeval staro ljudsko pesem. Tiho se mu je približala od zadaj. Nato se je obrnil, jo pogledal naravnost v oči in se nasmehnil. »Če so poslali tebe,« je rekel, »jih me mora biti res strah.« Oklevala je. Ni zbežal. »Bi čaj, preden me ubiješ?« je vprašal in pokazal na majhno mizo pod lokom. V tistem trenutku se ji je rezilo zdelo težje kot kdajkoli prej. Lira ni bila več prepričana, ali je pri nalogi spodletela — ali pa se je ta pravkar spremenila.